Za ohranjaje zdravja in dobrega počutja je potrebnih le nekaj ur telesne dejavnosti na teden. Šport pa lahko predstavlja tudi učinkovito orodje za sproščanje. In to je kolesarstvo pri meni zagotovo.

Moj klasičen delovnik med sezono po navadi poteka tako, da vstanem malo pred peto uro zjutraj in se po zajtrku čimprej odpravim proti Ljubljani, da se izognem jutranji prometni konici. Namreč ni stvari, ki me bolj spravlja ob živce, kot je čakanje v koloni. To je čas, ki gre popolnoma v nič. V kolikor imam srečo, domov prihajam malo pred 16.00, nekaj prigriznem in se odpravim na kolo. Po kolesu sledi nekaj gospodinjskih opravil, večerja, priprava kosila za naslednji da, itd.. Zvečer še kakšno uro namenim službenim opravilom, potem pa je potrebno že v posteljo. To je primer “idealnega” delovnika, ko gre vse po načrtih. Vemo pa, da velikokrat vmes pridejo tudi druge stvari na katere nimamo vpliva. Takrat pa se poskušam najboljše prilagoditi dani situaciji. 

Kako sem pričela kolesarit

Kot otrok sem se preizkusila v številnih športih, od košarke, juda, plezanja, vendar nisem nič prav zares trenirala. Vsako leto me je “prijelo”, da bi se vpisala na nek drug krožek. Starši so mi to dopuščali, a temu niso posvečali neke hude pozornosti. V osnovni šoli sem imela šport predvsem za druženje in zabavo. Kasneje v srednji šoli pa je bilo to moje orodje za sprostitev. Če mi je bil tek na daljše razdalje v osnovni šoli največje mučenje, mi je kasneje postalo to v veselje.

2013 sem si kupila prvo malo bolj resno kolo. Šlo je za gorsko kolo, z 29` obroči. Bila sem mnenja, da bo z večjimi obroči šlo hitreje. Še več, če bo v gumah malo večji pritisk, bo šlo hitro tudi po asfaltu. In tisto leto sem naredila 3600 km. Upam si trditi, da je bilo od tega vsaj 70 % po asfaltiranih cestah. O specialkah nisem razmišljala. Zdele so se mi brezvezne, češ da na njih takoj predreš zračnico, si zelo omejen z izbiro cest pa še grde so mi bile. No, če pomislimo kakšne so bila cestna kolesa 10 let nazaj, ko so na njih štrleli še vsi kabli in  kakšne barve so bili okvirji, res niso bila najlepša. Moje mnenje se je povsem spremenilo, ko sem prvič sedla na specialko. Neverjetno je bilo kako hitro gre, kljub temu, da vanjo ne vložiš preveč napora. 

Kaj mi predstavlja kolo

Sedaj si življenje brez kolesa skorajda ne morem predstavljati. Nemalo je takih dnevov, ko pridem popoldne domov povsem brez energije, s polno glavo skrbi. V kolikor se bi lotila še kakšnega dela, ne bi bila preveč produktivna in bila bi bolj podobna kakšni rastlini, ki vegetira na kavču. Preobleči se v dres in iti na kolo mi ni vedno lahko. Vendar si vedno rečem, da naj vsaj poskusim, tudi če po nekaj kilometrih obrnem. A največkrat je tako, da je najbolj naporno delo to, da se samo spravimo na kolo. Ko enkrat začnem poganjati pedala, vse postane lažje. Kakšen bo trening, se odločim sproti glede na trenutno počutje. Če se noge vrtijo dobro in če je glava na mestu, naredim kakšen interval in/ali bolj intenziven trening, drugače pa se le peljem kakor mi paše; včasih počasneje, včasih bolj hitro. Po eni strani me kolo fizično utrudi, a po drugi strani pridem domov polna energije, z “resetirano” glavo, kar mi omogoča, da preostanek dneva preživim veliko bolj kvalitetno in produktivno kot bi sicer. In to je tisto zaradi česar kolesarim. Kolo mi v prvi vrsti predstavlja sprostitev, zabavo in velikokrat tudi prijetno druženje. Nato pa je to šele šport, katerega treniram in se udeležim tudi kakšne dirke. Vendar vse ob predpogoju, da mi to ne predstavlja prevelikega bremena in da grem z veseljem.