Kako je mogoče, da lahko profesionalni kolesarji dosegajo takšne rezultate v zadnjem letu ali dveh? Preboji v znanosti o prehrani so kolesarjem omogočili, da zaužijejo več ogljikovih hidratov na uro kot kadar koli prej.

Kako daleč lahko gre ta revolucija?

Kolesarji zadnja leta vnašajo povsem nove količine ogljikovih hidratov, kar jim omogoča neverjetne številke na Garminih, Wahoojih... in podiranje rekordov na vzponih in klasikah.

V zadnjih petih ali šestih letih se je vnos ogljikovih hidratov močno spremenil. Kolesarji lahko zdaj zaužijejo veliko več ogljikovih hidratov, skoraj dvakrat več kot prej. To močno vpliva na zmogljivost, pa tudi na regeneracijo. To je eden glavnih razlogov, zakaj kolesarji tako dolgo delujejo na tako visoki ravni in jo ponavljajo dan za dnem.

To sezono je 7W/kg postala nova norma za hribolazce, ki sodelujejo na grand tourih. Zmagovalci klasik so ure in ure poganjali pedala na 5,5 W/kg, zmage pa dosegali z z več kot 1200 vatov v šesti uri dirkanja. Ni naključje, da se je vnos ogljikovih hidratov povečal skladno s temi osupljivimi napredki v zmogljivosti.

Prehranski trendi se redno spreminjajo, vendar bodo ogljikovi hidrati vedno ostali kralj v svetu kolesarstva in vzdržljivostnih športov. Ogljikovi hidrati so makrohranilo za proizvodnjo energije.

Kolesarji trenutno zaužijejo 100-120 gramov ogljikovih hidratov na uro. To je skoraj dvakrat več kot pred desetletjem. Ta vnos ogljikovih hidratov je enak eni plastenki Coca-Cole vsakih 20 minut ali več kot dvema skodelicama kuhanega belega riža na uro.

Prehrana in še posebej ogljikovi hidrati so zdaj postali tako pomembni, da se nanje gleda kot na tretji steber profesionalnega kolesarjenja poleg treninga in tehnike. Sposobnost toleriranja visokega vnosa ogljikovih hidratov je postal eden najpomembnejših dejavnikov pri zmagi ali porazu.

Normalno je, da kolesar ne more ohraniti enake zmogljivosti na dolgi dirki. Vendar pa bo kolesar, ki ni optimalno prehranjen, občutil veliko hitrejši padec zmogljivosti. Ogljikovi hidrati so izjemno pomembni pri blaženju tega padca. V kolikor ne zaužijemo dovolj ogljikovih hidratov se "zaletimo v zid".

Zato je moto pri dirkanju: več je več

Polnjenje z ogljikovimi hidrati ni nič novega. Vrhunski kolesarji že dolgo prakticirajo visok vnos ogljikovih hidratov. Kar pa se je spremenilo, je način, kako kolesarji polnijo svoje zaloge glikogena. Nove formulacije prehranskih blagovnih znamk, kot so Santa Madre, 6d Sports Nutriton, Amacx, Neversecond, Maurten, 226ers, TORQ pomenijo, da se stara "zgornja meja" ogljikovih hidratov 60-90 gramov zdi premalo.

Zahvaljujoč "Hydrogelu" in novim hidratnim matrikam (razmerjem med glukozo in fruktozo), so se količine vnešenih ogljikovih hidratov povečale na novo raven. Tveganje za težave s prebavili zaradi prekomernega uživanja – pa naj gre za slabost, napenjanje, krče ali drisko – so te znanstvene formulacije izjemno zmanjšale.

Količine vnešenih ogljikovih hidratov, ki so se v preteklosti zdele nemogoče, so zdaj realnost. Ti novi izdelki zgoraj omenjenih blagovnih znamk pomenijo, da lahko vedno več kolesarjev zaužije od 120 do 140 gramov ogljikovih hidratov na uro brez kakršnega koli nelagodja.

Prej ste morda morali zaužiti pet ali šest gelov, da bi dosegli takšno raven ogljikovih hidratov, vendar je bilo tveganje za težave s prebavili veliko večje. Zato je pred nekaj leti 60 do 90 gramov na uro veljalo za varnejšo mejo.«

"Train to eat. Eat to train."

Današnji kolesarji imajo za vsak trening natančno izračunano količino ogljikovih hidratov, ki jo morajo vnesti. Uživanje večje količine ogljikovih hidratov zahteva trening. Vadba z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov ali vadba na tešče je še vedno pomembna, vendar je skrbno periodizirana in strukturirana v program vadbe.

Trening na tešče ali trening z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov spodbuja porabo maščobe kot primarni vir energije t. To je praksa, ki izpopolnjuje kolesarjevo zmogljivost. Toda vadbe z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov so tiste, ki prebijajo platoje in pripomorejo k doseganju takšnih rezultatov, kot smo jim priča zadnje leto ali dve.

Za vsak trening z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, mora kolesar opraviti visoko intenziven trening z uporabo gelov, ploščic in energijskih pijač. To omogoča kolesarjem, da ugotovijo, koliko ogljikovih hidratov lahko prenesejo in tako pripravijo svoj prebavni trakt na poviašn vnos ogljikovih hidratov na dirki.

"Eat to train, eat to race and eat to recover"

Boljše razumevanje prehrane je eden od pokazateljev nedavnega napredka kolesarjev. Kolesarji jedo bolje tako na kolesu kot tudi v prostem času in "off season" obdobju. Kolesarji dandanes porabijo približno 5000 do 7000 kalorij dnevno. In boljše razumevanje regeneracije pomeni, da je prostora za napredek še veliko.

Nutricionisti se vse bolj osredotočajo na višji vnos ogljikovih hidratov in ohranjanje visoke ravni zmogljivosti vse do ciljne črte. Znano je, da ustrezna prehranska strategija na kolesu povzroči manjšo degradacijo moči, manjšo razgradnjo beljakovin in boljše vzdrževanje zmogljivosti.

Profesionalni kolesarji uživajo več ogljikovih hidratov kot prej

Višji vnos ogljikovih hidratov omogoča bolj kakovostne in intenzivne treninge ter hitrejšo regeneracijo. Prav ta zmožnost toleriranja večje količine ogljikovih hidratov ustvari nekakšen cikel, ki se sam ponavlja. Rezultat tega je, da so kolesarji vedno hitrejši in dirke vedno bolj intenzivne. A ironično je, da se intenzivnost, ki jo omogoča več energije v obliki ogljikovih hidratov, lahko ohrani samo z več ogljikovimi hidrati.

Fiziologi in nutricionisti priznavajo, da obstaja meja "varnega" vnosa ogljikovih hidratov, vendar ne verjamejo, da so jo vrhunski športniki že našli. Medtem prehranske blagovne znamke razvijajo svoje linije izdelkov, da bi zadovoljile povpraševanje po več, fiziologi pa sodelujejo s športniki, da bi videli, kako daleč lahko gredo. Zato je samo vprašanje časa, kdaj bo današnja meja ogljikovih hidratov "padla".